Ko se september preliva v drugo polovico, sonce izgublja svojo moč, ko se dan krajša in jesen trka na vrata s svojimi zlatimi barvami, skavte Triglavskega stega vabi Triglav. Letos že drugič in vsi, ki smo se udeležili te ture, upamo da ne zadnjič.
Naše izhodišče je bila letos Krma, ena od treh Zgornjesavskih ledeniških dolin. Nismo bili preveč zgodnji, saj smo imeli za pot do Kredarice na razpolago ves dan. Preobuli smo se in zagrizli korak po makadamski cesti, ki se začenja ob zapuščenem konjskem hlevu. Tu so včasih natovarjali konje, da so oskrbovali kočo na Kredarici. Pot je sprva položna, ko pa se je malo dvignila, se je potrebno sleči in popiti kak požirek vode. Pred nami se dvigajo mogočne gmote Malega Draškega vrha, Velikega Draškega vrha in Tosca. Ko se gozdna pot odpre v jaso, nas pozdravi pastirska koča Prgarca. Zaslužili smo si malo počitka in malico. V svoje prehode nas že vabi Kurica, mi pa se odločimo, da pot nadaljujemo po manj obljudenih predelih pod Ržjo in Rjavino. Komaj zavijemo z gozdne poti na prvo jaso, nam zastane korak. Pred luknjo se sonči zajeten svizec in nedaleč stran na skali še dva. Zaškljocali so fotoaparati in iz naših ust se izvije občudujoč vzdih. Tako od blizu še nismo videli teh prikupnih živali. Pot se nadaljuje pod ostenjem Rži. Izmenjujeta se sonce in megla in nam čarata mistične prizore. Najbolj je očaran nad to svetlobo naš fotograf. Enkrat je pred nami, drugič spet za nami in zapisuje doživetja v nepozaben spomin.
Dvigamo se do prehoda med Ržjo in Rjavino, ko opazimo nad sabo gamse. Odrasla žival in cel kup mladičev. Nepremično nas opazuje s svojimi velikimi očmi, nam se zdi, kot da nam pozira. Fotografije se vrste, nam pa zastane beseda, saj želimo še nekaj časa opazovati te lepe živali. Tako svobodne so, elegantno okretne in svoje.
Še malo se dvignemo in že smo prispeli do vrha Kredarice. Nepričakovano nas objame megla. Spominska fotografija za kapelico Marije Snežne in veter in mraz nas preženeta v kočo, kjer se že oglašajo želodčki in nas čaka kosilo. Ura je 14, mi pa že v koči. Ampak najhuje je, da nam je vreme prekrižalo načrte. Mi smo hoteli na Triglav, okrog nas pa gosta megla, da ne vidiš par korakov naprej. Vodnika se odpravita do vremenarjev, nam pa se v glavi postavljajo vprašanja. Kako bo jutri? Bo megla prešla? Imamo dva novinca, ki še nista bila na Triglavu. Bomo morali v dolino? Čas si krajšamo s tarokom in enko in pričakujemo, kaj bosta rekla vodnika. Nič nam ne dajeta lažnega upanja. Bomo videli, kako bo z vremenom. Če ne bo preveč pihalo, če se bo megla razpršila….Kar nekaj čejev nas še loči od naslednjega jutra. Prijetno utrujeni gremo spat. A ne moremo takoj zaspati, preveč pričakovanja je v zraku. Fotograf in vodnik se še dogovarjata, da bosta vstala ob 4h zjutraj in odšla na Triglav fotografirat lunin mrk…
Zbudimo se malo pred sedmo. Najprej pogledamo skozi okno in ugotovimo, da se vreme ni bistveno spremenilo. Odpravimo se v jedilnico na zajtrk in kavo in pričakujoče gledamo vodnika. Bomo še malo počakali, če se bo megla kaj umaknila, modrujeta. Nam pa je že skoraj vse upanje pošlo. Tokrat očitno ne bo nič. Morali se bomo vrniti v dolino brez osvojenega cilja. Okrog desete ure nam vodniki rečejo, naj se pripravimo za vzpon. Ne moremo verjeti ušesom. Nataknemo si plezalne pasove in samovarovalne komplete, zavijemo se v kape in rokavice, nadenemo čelade, pred zavetiščem še malo povadimo prepenjanje vponk in že hitimo naprej.
Veter brije, megla nam zastira pogled, mi pa previdno , korak za korakom stopamo cilju nasproti. Jeklenice so polne ivja, veter nas neusmiljeno biča v eno stran obraza, da se nam zdi da ga ne čutimo več. Komaj čakamo, da se skrijemo v kakšno zatišno lego, saj smo kar malo pomrznjeni od mraza. Po dobri uri hoje prispemo na cilj. Ne moremo se načuditi drug drugemu, saj smo kot eskimi: ivje na licih, laseh, trepalnicah. Veseli si čestitamo, naredimo skupinsko fotografijo in opravimo krst novincev. Posladkamo se s čokolado, pa kar krenemo nazaj proti Planiki.
Na poti nazaj nas čaka še eno živalsko presenečenje. Malo pod vrhom, v živi skali, nas pozdravi miška. Kaj jo je prineslo v ta mraz in sneg? Mogoče hoče tudi ona na Triglav? Previden korak tudi na poti navzdol nadzorujejo vodniki in prav zadovoljni smo, ko zagledamo kočo Planiko.
Kako se prileže topel čaj in malica! Tudi malo posedeti in poklepetati ni slabo. Še kar ne moremo verjeti, da smo se povzpeli na vrh- in to v zimskih razmerah! Kar utrujeni smo že in odločimo se, da pot nadaljujemo kar po najkrajši poti, čez Konjsko sedlo , Kurico, mimo Prgarce nazaj v Krmo. Ko se že spustimo čez Kurico skoraj do jase in pastirske koče Prgarce, še enkrat obnemimo. Čela čreda gamsov se pase na sočni travi! Kako elegantno se umaknejo, ko začutijo, da se jim bližamo. Ob koči se še zadnjič ustavimo, pomalicamo, popijemo in odhitimo proti avtomobilom.
Čeprav je korak zdaj že hiter, makadama noče in noče biti konca. Končno le prispemo do avtomobilov. Stopimo v krog, si povemo kako smo doživeli turo in sklenemo, da se naslednje leto spet vidimo. Greš z nami?
Mojca Mekuč
Tu si lahko ogledate krst novincev:
Več slik v galeriji.