Družinska orientacija

Na zadnjo majsko soboto smo se skavti Triglavskega stega, skupaj s starši, brati in sestrami ter prijatelji zbrali v Udin borštu na družinski orientaciji, ki je tudi zaključek skavtskega leta.

Najprej smo se v čudovitem dopoldnevu, s sv. mašo, Bogu zahvalili za vse lepe in tudi malo manj lepe trenutke, ki smo jih doživeli v letošnjem letu pa tudi za to, da nam vedno stoji ob strani ter ga prosili za prihajajoče tabore.

Nato je sledilo spoznavanje, napotki za pot in razdelitev zemljevidov. Družine, nekatere sicer malo razširjene, druge malo okrnjene, so se odpravile na pot. Pot ni bila preveč zahtevna, na točkah pa so udeležence čakale zanimive naloge. Na eni od njih so naprimer streljali z lokom, na drugi prečkali potoček na opičjem mostu, prenašali ponesrečenca preko poligona ... Njihova naloga pa je bila tudi, da so po poti nabrali čim več zdravilnih rastlin.

S sovoditeljema smo se med čakanjem na prvo ekipo odpravilli do bližnje Arneževe luknje. Bili smo namreč na najbolj oddaljeni točki. Vhod v jamo je čudovit, imeli smo občutek, kot da smo v džungli. Prav taka je bila tudi komaj opazna potka med visoko travo, ki nas je odila do tja. Skoraj smo se že, kot Maugli, zagugali na ovijakah, ki so visele preko vhoda v jamo, ki so se, skupaj z malim slapom, vile v globino. Čepe smo odtacali po blatu nekoliko v notranjost. Med čepenjem v hladu in igranjem z blatom in potočkom smo dobili občutek da smo praljudje, ki so pravkar našli svoje novo super zatočišče.

Navdušena sem bila, nad zagretostjo vseh ekip, ki so prispele do naše točke. Ne malo njih je priteklo k nam, kar se da hitro prečkalo opičji most, ki je vodil nad potokom in oddrvelo naprej proti cilju. Vesela sem bila, kako je očka spodbujal svojo najmlajšo hči ob prečkanju in ji zaupal, da zmore sama. Vesela sem bila, da so punce, ki so se izgubile in naredile kar precej več kilometrov, kot ostale ekipe kjub utrujenosti ohranile pozitivno naravnanost in veselje. Pa tudi, za iskrene prošnje pri sv. maši, ki so spontano vrele iz ust. Ob teh drobnih trenutkih začutim tisti pravi skavtski duh, ki mi da energijo in moč za nadaljne delo in zaupanje vanj. To je tisto, zaradi česar se trudimo in vztrajamo.

Ko smo se vsi uspešno vrnili na cilj, smo zakurili ogenj, si ošilili palice in si spekli zasluženo kosilo – hrenavke ter se družili. Med tem smo voditelji prešteli in sešteli točke, ki so jih zbrale skupine. Ker nas je začel preganjati dež, smo hitro razglasili rezultate in podelili zanimive nagrade. Naj povem, da sta brata Zajec uspešno ubranila častni naslov zmagovalcev družinske orientacije.

Upamo, da se naslednje leto pridruži še več družin in skupaj uživajo v naravi in skavtskih radostih/norostih.

Objavljeno v Novice, Aktualno

Komentarji Ta objava ima 0 komentarjev. Komentarji so vidni le prijavljenim uporabnikom.