V soboto 29. marca smo se, kot zaključek veščine turno smučanje, Primož, njegov prijatelj Martin in jaz odpravili na turno smuko. Bolj natančno, odpravili smo se proti Viševniku, ki je znan po starem smučišču in nedotaknjeni naravi. Še preden smo vse to doživeli smo morali odpreti oči in se zbuditi.
Sam sem se zbudil ob 4. uri zjutraj z vso energijo in andrenalinom, kar mi je dalo moči, da sem lahko preživel dan :). Imel se kar precej priprav pred praktičnim preizkusom. Prebral sem veliko knjig v katerih opisujejo kako je treba smučati, kako ukrepati v primeru plazu in kar se da sproščeno smučati.
Z vsem tem sem strinjal, vendar je teorija čisto nekaj drugega kot pa resničnost, ko si na smučkah in te prime strah v kosti, da boš prvi testiral najnovejšo bližnjico skozi gozd. Ni bilo tako grozno kot se sliši, ampak res imaš take občutke, ko greš prvič, brez izkušenj. Če nadaljujemo z turno smuko, sem končal z vstajanjem. Že buden sem si pripravil zajtrk in vso potrebno opremo za smučanje in odšel ven, kjer me je Primož pobral. Naslednjo minuto sva že bila na stari cesti proti Bledu na poti do Martina. Pri njem smo testirali smuči in se odpeljali proti Pokljuki, ki je eno izmed izhodišč za vzpon. Ko smo prispeli, smo še zadnjič testirali opremo in se naučili uporabljati in kako namestiti plazovno žolno.
Nato smo se odpravili na pot, mimo starega smučišča. Med potjo me je Martin naučil veliko tehnike in mi zaupal nekaj nasvetov. Naučil sem se pravilne hoje navzgor, obračanja na strmih predelih in še marskikaj. Po približno 2 urah smo prišli na vrh, naredili par posnetkov, pomalicali in uživali v prelpem razgledu.
Ohoho, sedaj pa sledi najboljši del naše zgodbice in sicer spust. Na začetku je bilo malce težko, ker si se mogel spoprijateljit s snegom, ki ti je v ovinku prijel smučko in je ni hotel vrnit. Tako sem moral velikokrat vstati in še večkrat pasti, da sem se navadil na sneg. Še največji užitek pa je bilo cik-cak smučanje okoli dreves,ki ti da občutek kot da plavaš v snegu med zelenimi palčkami. Vsemu temu uživanju je sledil tudi konec in tako se je končala moja najboljša smučarska tura.
Še posebej se zahvaljujem Primožu za psihično podporo in Martinu za odlične napotke pri turnem smučanju.
Zgovorni sokol