Vabilu Gorske sove v hribe se je vedno težko upreti, saj so poti po katerih nas vodi vedno lepe, posebne, izbrane.
V soboto 14.03. 2015 nas je vabila Orožnova koča na Planini za Liscem. Že na izhodišču na Bohinjskih ravnah pod Koblo, kjer se nas je zbralo 9 pohodnikov in kuža, nas je kar malo nepričakovano pozdravilo sonce. Še zahvala Stvarniku za lep začetek dneva, priporočilo za varstvo in hajd v hrib.
Pot se je vzpenjala po gozdu in kar malo poledenele stopinje so nas opozarjale, da smo še sredi zime in da previden korak ni nikoli odveč. Višje smo bili, lepši pogledi so nam božali dušo. Tudi očak Triglav nam je sramežljivo pokazal svoj obraz. Korak je s strmo potjo malo pojenjal, naš kuža pa se ni upehal. Veselo je tekal od prvega do zadnjega v koloni in nas pozdravljal. Mimogrede smo prispeli do koče, kjer nas je že čakal prijazni oskrbnik in ne boste verjeli - pravi ležalniki na sončni terasi. Čeprav nas je vabil dišeči čaj, noge kar niso ubogale in so namesto v kočo, kar same zavile na sonce. Pogledi na s snegom zalizane stene pod Črno prstjo in pod Liscem so vtisnili še eno od slik, ki se ne pozabijo v arhiv spominov.
Sledilo je kosilo, ob katerem smo utihnili, saj so prijetno vzdušje in dobra hrana preveč zaposlili naše brbončice. A ne za dolgo. Z oskrbnikom smo se zapletli v prijeten pogovor, zanimive zgodbe in smeh so napolnili toplo kočo. Še gasilska slika pred odhodom, dereze na čevlje in gremo v dolino. Večina nas je hodila, nadebudni Lovro, pa je izkoristil pobočja in se po njih spuščal kot po pravih toboganih. Ob pogovorih, metanju storžev našemu štirinožnemu spremljevalcu in občudovanju narave, je dan kar hitro minil.
Refleksije v zaključnem krogu so zdaj že kar stalnica ob zaključku izleta. Da bi jih le še veliko bilo... Za skavta ni lepše katedrale, kot je naše stvarstvo. Lepo povabljeni z nami..
Več slik v galeriji. (Foto: Luka Mekuč)