V petek, 28. oktobra smo se 15.55 zbrali pred osnovno šolo Franceta Prešerna v Kranju in se z avtobusom odpeljali v Godovič, kjer smo tri dni preživeli v župnišču v lepo urejenih sobah. Na voljo smo imeli tudi kuhinjo in veroučno učilnico, ki smo jo uporabili kot jedilnico.
Ko smo zvečer prišli v Godovič, smo imeli najprej na dvorišču krajši pogovor o prihajajočih praznikih (vsi sveti, dan reformacije in noč čarovnic). Nato smo v jedilnici napisali obljube za posamezne funkcije, pojedli večerjo in se preoblekli v kroje. Potem smo v kvadratu tudi prebrali obljube ter dobili kartončke za na rutko, na kateri je pisala funkcija, ki jo vsak posameznik opravlja. Ko smo kvadrat razdrli s komarjem, smo dobili navodila in se odpravili na bližnje igrišče. Tam smo izvedeli, da nam župan sporoča, da njihovi vasi preti nevarnost in naj se odpravimo na pot. Sledimo naj svečam, ki gorijo v gozdu ter ob njih poiščemo besede, iz katerih kasneje sestavimo urok. Opozorjeni pa smo bili tudi o začaranih ljudeh ob poti. Vsak vod posebej se je odpravil do gozda, kjer smo prišli do prve sveče. Pot smo nadaljevali in srečali začaranega človeka, ki je sedel na bali in pel. Nato so se dogodivščine kar množile, ko so nas med potjo strašili uročeni ljudje. Na cilju smo iz besed, ki smo jih pobrali na poti, skovali urok in melodijo. Ko so prišli na cilj vsi vodi, smo na »tri, štiri, zdaj« naglas zapeli uroke. Tako smo pomagali županu in njegovi vasi.
Naslednje jutro smo imeli jutranjo telovadbo, okusen zajtrk in kvadrat. Sledile so delavnice: kako dobro spakirati nahrbtnik, orientacija na podlagi naravnih pojavov, osebno napredovanje v četi budnih kobiv´c in kako izračunati azimut. Po delavnicah smo si pripravili okrepčilo in pijačo, ter se po vodih odpravili na orientacijo, na kateri smo uporabili svoje skavtsko znanje, pomoč drugim in svoje veščine. Nato smo odšli na igrišče, kjer smo se igrali igri roverček in Kdo se boji buldoga (različica igre Kdo se boji črnega moža). Po sprostitvi na igrišču smo urili naše ročne spretnosti in si spletli obeske za na rutko, imenovane turška glava. Ker smo se vsem pri tem precej utrudili, smo okrepčali z večerjo, nato pa smo se zbrali v največji sobi. Tam nam je Tadeja pokazala slike iz skavtske odprave v Kenyo in nam predala svoje izkušnje. Potem smo se igrali morilca, zmolili in se odpravili spat.
Zjutraj smo lahko spali eno uro dlje zaradi premika ure. Ko smo se zbudili smo imeli jutranjo telovadbo in zajtrk, nato pa smo se oblekli v kroje in odšli k sveti maši. Po maši smo uredili prostore ter imeli malico. Potem smo počakali na starše in tako se je naše jesenovanje končalo. Škoda, da je bilo tako hitro konec, saj nama je bilo res všeč! Komaj čakava na še kakšno podobno doživetje.
Več slik v Galeriji.