Jesenovanje pri sosedih

Konec novembra smo se volčiči Potepuškega krdela odpravili na jesenovanje kar k sosednjemu stegu. Za en vikend so nam svoj skavtski dom odstopili skavti iz Škofje Loke.

Vse se je začelo na kranjski železniški postaji, od koder nas je prenatrpan vlak odpeljal v sosednjo Škofjo Loko. Po kratkem pohodu smo malo premraženi prispeli v skavtski dom, kjer nas je že čakala malica. Napolnjeni z energijo smo se z igrami ogreli, temu pa je sledila razporeditev v gruče, spoznavanje ter sestavljanje himen in klicev. Kmalu so se začeli oglašati želodčki in čas je bil za večerjo. Kakav z gresom. Že pa nas je začela klicati džungla. Spoznavali smo zvoke narave, plese, pesmi in celo jahali slona.
Utrujeni od vsega zanimivega smo kmalu »pocepali, ko muhe«.

Navsezgodaj zjutraj budnica. Bagira nas je odpeljala na telovadbo, kjer smo pretegnili svoje zatrdele tačke. Ob vrnitvi smo lačni pojedli svoj zajtrk in čakala nas je naslednja naloga. Velika igra. Preizkusili smo svoje znanje o skavtih, veri, svojo splošno razgledanost, športne vrline in ostale spretnosti. Cilj je bil narediti baklo, kar nam je vsem tudi uspelo. Po okusnem kosilu smo Bagiri pomagali loviti bika, se pri tem precej namučili, a nam na žalost vseeno ni uspelo ... Ker smo prehodili dolgo pot po Škofji Loki in premagali veliko ovir, smo si prislužili dobro, sladko večerjo, ki je je kaj kmalu zmanjkalo. Sledil pa je najbolj svečan del jesenovanja. V krdelo smo sprejeli nove volčiče. Bakle, ki smo jih prej naredili, so poleg polne lune osvetljevale skalo posveta. Za vsakega izmed novih volčičev se je našlo veliko dobrih besed in tako so vsi postali polnovredni člani Potepuškega krdela. Ugotovili smo tudi, da je bika nazadnje Bagira le ujela in po skali posveta je sledila pogostitev z njegovimi možgani.
Utrujeni od vsega zanimivega, smo kmalu »pocepali, ko muhe«.

Malo manj zgodaj zjutraj budnica. Zopet smo zaspani odšli na telovadbo, po zajtrku pa je sledilo še pospravljanje. Ker je bila nedelja, smo se odpravili v center Škofje Loke k sveti maši v kapucinski samostan. Po vrnitvi je sledila še zadnja malica in zaključek jesenovanja, potem pa smo se vsi srečni odpravili domov.
Doma smo utrujeni od vsega zanimivega kmalu »pocepali, ko muhe«. (verjetno)

Objavljeno v Aktualno

Komentarji Ta objava ima 0 komentarjev. Komentarji so vidni le prijavljenim uporabnikom.