V petek smo se volčiči in stari volki zbrali v Begunjah na Gorenjskem.
Takoj na začetku je Mavgli volčičem poslal pismo s prošnjo, naj mu pomagajo razvedriti potrto kačo Kajo, ki se je levila. Volčiči so napeli svoje možgane in po dolgem trudu jim je skupaj le uspelo. Po slastni večerji nas je pot vse vodila do mrzlih brlogov, kjer smo se spopadali z Belo kobro. Ta je vse do takrat skrbno varovala dele zaklada. In ker je videla sposobnosti volčičev, jim je zaupala dele tega zaklada. Volčiči so vse to skupaj sestavili v celoto. To je bil naš kraljevi ankus, sulica.
V soboto, še pred jutranjo telovadbo, smo opazili, da ankusa ni bilo tam, kjer smo ga pustili. Po jutranjem zboru je Bagira najprej preveril, kako so volčiči kaj poskrbeli za osebno higieno in pospravljenost prostorov, nato pa še, kako so športno razpoloženi.
Po kosilu sta kača Kaja in Akela povedali, da sta po sprehodu po džungli opazili neke čudne sledi, ki bi lahko bile sledi ankusa. Volčiči so se razdelili po gručah in skupaj s starimi volki odšli na lov za ankusom. Sledi so nas vodile v hrib, po travniku in nato v gozd, kjer smo med drevesi na vsakem koraku iskali naslednjo sled. Med potjo smo naleteli na različne naloge in sporočila, kaj vse se je zgodilo v vasi odkar ankusa ni več v naših rokah. Pot je bila strma in kot se za volčiča spodobi, so si med seboj pomagali (saj poznate volčji zakon: volčič misli ...). In po dolgi hoji, iskanju puščic in sledi, smo po 60. sledi (po štetju Rjavih volkov) prispeli na točko, kjer nas je čakal lep razgled na okolico. Na vrhu pa še cerkev sv. Petra, tu smo se še slikali in odšli novim sledem naproti. Še dobro, da smo našli vse sledi, kajti na vrhu nas je čakal SNEG. Se že spodobi, saj smo bili na zimovanju. Hitro smo se okepali in nadaljevali iskanje ankusa.
Ko smo čakali, da so prišle še ostale gruče iz lova, smo imeli nekaj prostega časa. Mama Rakša je srečala Čila, ta ji je dal pismo za volčiče, s sporočilom, da je opazil še eno točko, ki smo jo zgrešili. Vsi skupaj smo jo poiskali in našli smo ankus.
Nato je sledilo nekaj ustvarjanja. Iz kravat smo naredili kačo. Nastale so prav posebne, vsaka je bila drugačna, po velikosti, po barvi in vzorcu. Pogovarjali smo se tudi o dobrih delih, kdaj sploh naredimo dobro delo in kako se potem počutimo mi in drugi.
Večerja, tako kot kače, je bila tudi posebna. Čikai in Sambar sta nam pripravila skavtsko pico, tudi skavtska je zelo dobra!
Zvečer se je odvijal kviz: »Vsi vse vemo, ker vsi vse znamo« in prisotna je bila tudi strokovna džungelska komisija. Kviz je vseboval več različnih tem, od džungelskih prebivalcev, volkov, do takšnih vprašanj, pri katerih je bilo potrebno le malo pomisliti. Kot tretji so se uvrstili Sivi volki, drugo mesto so zasedli Rjavi volki, zmagali pa so Črni volki. Nekaj časa je še ostalo, da smo se šli še nekaj iger. Nato smo zmolili, se umili in preoblekli, se hitro odpravili v spalke in počakali na zgodbo za lahko noč. Preživeli smo res zelo zabaven in dolg dan.
V nedeljo smo k sv. maši odšli kar v copatih, saj je bila v hišni kapeli. Po maši smo hitro pospravili svoje stvari in hišo, ker smo morali še ugotoviti, kaj bomo naredili s kraljevim ankusom, da ne bo več kriv za smrti ljudi. Skupaj smo se odločili, da ga vrnemo Beli kobri, ki ga bo varovala pred požrešnimi ljudmi.
Vsi zadovoljni in prijetno utrujeni smo se vrnili v naše domove, kjer že nestrpno pričakujemo naslednje džungelske dogodivščine.
Več slik najdete v galeriji.