V petek, 9.11. 2012, smo se Četa budnih kobivc ter voditelji in klanovci na služenju podali na trodnevno jesenovanje na Vrh Sv. Treh Kraljev. Zbrali smo se v Kranju, od koder nas je po ovinkasti cesti avtobus varno pripeljal na Vrh. Pričakalo nas je vetrovno vreme z dežnimi okrepitvami in topla hiša z mišjo.
Po vohunski dejavnosti voditeljev, ki redno nadzorujejo založenost nahrbtnikov z nepotrebnimi dodatki, smo v večerni igri »pekli kruh«. Letos bomo na Miklavževanju Triglavskega stega, ki bo 7. decembra, dramsko uprizorili znano slovensko pravljico – naslov naj ostane skrivnost, vsebina pa je povezana z omenjeno večerno igro.
Po okusni večerji (klanovci so nam res odlično kuhali!), smo se posvetili novincem. Kot vsako leto smo tudi letos nove člane slovesno sprejeli ob baklah (kolikor smo jih imeli in kolikor jih ni ugasnil veter – ob eni bakli torej). Potem, ko so pokazali, da nam zaupajo in se spustili po toboganu zaupanja, sta jim četovodji izrekli dobrodošlico in jih založili s knjižico Kar se skavtek nauči, to skavt zna - da bodo lahko začeli graditi svoje skavtsko znanje in ob koncu leta obljubili. S sprejemom v četo smo zaključili petkov večer.
V soboto zjutraj, po telovadbi in zajtrku, smo dvignili zastave, se spomnili skavtskih zakonov in pobliže spoznali predvsem tretjega: »skavt pomaga bližnjemu in naredi vsak dan vsaj eno dobro delo«. Potem smo se lotili nečesa novega: po vodih smo se odpravili iskat živalske sledi. Čeprav jih ni bilo enostavno najti, je vsak vod odkril vsaj eno živalsko sled, ki smo jo potem zalili z mavcem in odlitek sledi odnesli sušit. Nekaterim je odlično uspelo, drugi pa bomo svoje stezosledske in mavčarske sposobnosti še izpilili.
Lakota je huda reč… V sobotnem dopoldnevu smo jo potešili z malico z ognja. Pekli smo jabolka, ki smo jih obogatili s sladkorjem in cimetom, ter banane s čokolado. Obiskal nas je DA Branko, ki nas je spomnil na zgodbo o Usmiljenem Samarijanu in na to, da moramo biti skavti vedno pripravljeni pomagati - tudi kadar ne nosimo rutke.
Sledila je (po preverbi sodeč) naj aktivnost letošnjega jesenovanja: SKUPINSKI SKAVTBOJ. Skavti pač ne moremo iz svoje kože – ni boljšega kot biti zunaj, umazan, z rutko okrog vratu… Ali pa – še bolje: z več rutkami. Skupinski skavtboj bomo zagotovo še kdaj ponovili, do takrat pa bomo vsi pridno trenirali, da ne bo Andraž nosil prehudega bremena…
Po kosilu smo se lotili priprave dramske igre. Igralci so vadili besedilo, inštrumentalisti pilili harmonije, plesalke plesne korake, v delu pa je bilo tudi scensko ozadje. Vsak se je potrudil po svojih najboljših močeh in skupaj nam bo zagotovo uspelo dobro izpeljati projekt.
S pripravami smo zaključili šele pred večerjo. Potrebni smo bili okrepčila, zvečer pa smo se še malo posvetili pomoči bližnjemu in dobrim delom. Sledil je zabavni večer – tekmovanje med vodi (in voditelji) za privlačno nagrado. Peli smo, tekmovali v najdaljši verigi nogavic, ugibali imena iger, objemali sosede, vohali copate, igrali odlomke iz filmov , risank in pravljic, iskali predmete za vsako črko slovenske abecede – dolgčas nam ni bilo.
Večer je kar prehitro minil in že smo se z Angelčkom podali sanjam naproti.
V nedeljo smo se po zajtrku pri Sv. maši zahvalili za pretekli teden. Ravno v nedeljo so imeli na župniji Vrh Sv. Treh Kraljev štetje vernikov, tako da smo malo dvignili številko. Sledilo je pospravljanje in prva skupna vaja za Miklavževanje. Če bo šlo tako naprej, bomo na koncu lahko zelo ponosni na predstavo.
Še malo smo pospravili, se za silo najedli, povedali kaj nam je bilo na tem jesenovanju najbolj všeč in kaj ne tako zelo in se nato razveselili staršev, ki so nas odpeljali domov.
Jesenovanje 2012? Samo da ni koga odpihnilo. No, miš bi lahko.
Nekaj slik je že v galeriji!