Ko sem na spletni strani Triglavskega stega 1 opazil razpis za tretji tradicionalni
pohod na Triglav preko Plemenic, sem se takoj odločil, da za turo navdušim svoji
hčeri Nežo in Jero, skavtinji iz čete Budnih kobivc, ki občasno prav radi planinarita po
zavarovanih planinskih poteh. Nekaj pomislekov glede udeležbe je predstavljalo le
vreme, saj so bile po opisih sodeč lanskoletne razmere ob pohodu na Triglav že
precej zimske. Zato sem nekaj dni pred dokončno odločitvijo in prijavo spremljal
vremensko napoved in kazalo je, da bo letos pohodnike spremljalo lepo vreme. Bogu
hvala, da se vremenarji niso motili, saj je (tudi) prekrasno vreme prispevalo k
čudovito izpeljanemu vzponu na Triglav.
Tako se je v nedeljo, 25.9. ob 6. uri zjutraj, v dolini Vrat zbrala druščina skavtov in
njihovih družinskih članov ter gorskih vodnikov in se preko Bukovlja odpravila na
Luknjo. Na tem delu, kjer se združita dolina Vrat in Zadnjica, je pihal veter, tako da
smo se le na hitro okrepčali in si nadeli varnostne pasove ter čelade. Vodniki so nam
razložili pravila samovarovanja, da smo se pripravili na zahtevnejši del poti. Pot je
ves čas dobro varovana z jeklenicami, tako da pri vzponu nihče od trinajstih
pohodnikov ni imel težav. Ko smo se povzpeli na travnata pobočja nad Triglavsko
severno steno, nas je razveselil trop gamsov, ki so se pasli na tem predelu. Takoj
smo iz žepov ter nahrbtnikov potegnili fotoaparate, da smo naredili nekaj fotografij.
Nato smo si na travi izbrali vsak svoj prostor, kjer smo lahko tudi med malico
opazovali gamse.
Seveda smo se s polnimi trebuhi in ob prijetnem sijanju sonca
malo polenili in mislim, da smo skoraj vsi malce zadremali, kar se nam je po malce
krajši noči kar prileglo.
Ko smo se sprehajali po Triglavski planoti, so se vodniki
odločili, da malce zavijemo z začrtane poti in obiščemo njihovega prijatelja Alojzija
Žaklja, najvišje živečega Slovenca, ki živi na Morbeni. To je bila prvotno italijanska
kasarna, od katere so ostale le še ruševine, razen bunkerja, ki je preurejen v manjše
bivališče. Lojze nam je z veseljem pripovedoval o svojem življenju pod Triglavom na
višini 2530 m, kjer je lansko leto preživel kar 146 dni. Razkazal nam je svoje
miniaturno bivališče z manjšo kuhinjo in dvema ležiščema.
Po prijetnem klepetu nam
je zaželel srečno pot in tako smo se odpravili še na zadnji vzpon preko Triglavske
škrbine na vrh Triglava. Ker nas je grelo jesensko sonce in so bili razgledi prekrasni,
smo se precej časa mudili na vrhu. Seveda je bil to tudi čas za malico, fotografiranje
in pošiljanje SMS pozdravov. Letos z nami žal ni bilo nobenega novinca, zato smo bili
prikrajšani za stari običaj planinskega krsta. Pot smo nadaljevali preko Malega
Triglava do koče Planika, kjer smo prenočili. Večerne ure smo si krajšali s tarokom,
remijem in klepetom.
Naslednji dan smo se odpravili proti Kredarici. Tudi na tej poti smo opazili nekaj
gamsov in celo kozoroge. Ob prihodu na Kredarico smo se najprej ustavili v kapelici
Marije Snežne, da smo se zahvalili za srečno prehojeno pot in se priporočili za varen
spust v dolino. Nato smo se srečali z meteorologoma, ki sta nam razkazala naprave
za merjenje vlage, temperature, količine padavin, hitrosti vetra, … in predstavila
potek običajnega dne. Izvedeli smo, da se njun delovni dan začne že ob 4. zjutraj in
traja vse do 10. zvečer. Vmes morata vsako uro elektronsko posredovati izmerjene
podatke. Na soncu in ob rahlem vetru je bilo prav prijetno klepetati o njihovem delu,
ocenjevanju oblačnosti, do kje pozimi sega snežna odeja in kako oskrbujeta naprave,
ki zaradi nizkih temperatur zamrznejo. Tudi nas je kar malo zmrazilo, ko sta
povedala, da je trenutna temperatura le 2,5 °C.
Obogateni z novimi informacijami in okrepljeni z malico smo se s Kredarice spustili
do doma Valentina Staniča in se nato odpravili še na Begunjski vrh, s katerega so bili
prav tako lepi razgledi na sosednje vrhove Julijskih Alp. V dolino Vrat smo se vrnili po
poti čez Prag, ki velja za najmanj zahtevno od severnih pristopov na najvišji slovenski
vrh. Naše dvodnevno druženje smo zaključili pri Jakobu Aljažu v Dovjem, kjer smo si
v krogu podelili vtise ter zahvale za dva prečudovita dneva, v upanju, da se prihodnje
leto ponovno srečamo na gorskih poteh.
