Hja, hribovska tura. Ker smo Triglavski steg se gre na Triglav! Za dva dni hoje. Mislim, da bo šlo, ker si to želim.
Letos sem imela že en vikend priprav. Pravzaprav, sploh nisem mislila, da se bo to izteklo tako, da bom šla v mesecu septembru še na Triglav.
Torej, mrzlo septembrsko jutro, ponedeljek 29 dan meseca, špricam pouk, na hrbtu kar prevelik nahrbtnik, za vratom skavtska rutica in gremo. Ob pol šestih zjutraj smo dogovorjeni, da se dobimo s Primožem Mekučem in njegovima staršema, naš prijatelj Robi Posavec kot drugi vodnik, moj ati Ludvik in jaz.
Ideja za turo je Primoževa, njegova je tudi želja, da bi nas šlo vsaj ene 15 skavtov. Na koncu nas pelje moja mami, vse naloži v kombi in gremo. Obeta se nam lep dan, zelo primeren za v hribe.
Zjutraj smo še malo krmežljavi, ko nas odloži na planini Blato. Jutro se zbuja v svojem najlepšem čaru. Navdušeno se poženemo v breg. Na planini Jezero nam je že zelo vroče. Mi pa kar naprej. Občudujemo naravo okoli nas. Slana je pobelila vse zelenje, a sonček prijazno greje in topi zmazal. Na Dednem polju naredimo postanek za prvo malico. Čudovit dan nas je gnal naprej. Sledila je planina Ovčarija, Štapce, Mala Tičarica, Mala Zelnarica, Vrata in po osmih urah naš ponedeljkov cilj, Zasavska koča na Prehodavcih.
Končno koča, jeeej, počitek, hladna pijača, prijazen oskrbnik… Vesel me je bil, saj sem bila tu že poleti. Samo za mene so spekli palačinke, v porciji sta sicer samo dve, a ko me je kuharica videla, mi je postregla s štirimi z marmelado namazanimi palačinkami. Po res dobrem kosilu smo se šli razmigat in ogledat »špaltne«, zgornja Triglavska jezerca, ta so bila še kar zamrznjena, in opazovali ter fotografirali smo sončni zahod. Zvečer sem »starino« učila kako se igra karte, enka je res zahtevna igra! Spat smo šli že ob 21 uri, ja v hribi v glavnem internet ne dela, torej pametni telefon je uporaben samo za prikaz točnega časa…
Jutro, torek, 30.9. Naš namen je bil, da ob pol sedmih pojemo zajtrk, ob sedmi uri pa krenemo na pot. A glej, to se ne zgodi prav pogosto, da gostje iščemo oskrbnika, ta pa se skriva pod dekco in kot majhen otrok noče vstati iz postelje. Mi nabrušeni planinci smo ga vrgli iz postelje, tako, da smo z eno urno zamudo le krenili proti našemu naslednjemu cilju, proti Triglavu. Pot nas vodi čez Hribarice, Dolič, Triglavsko škrbino na TRIGLAV! Ob dvanajstih smo zavzeli našega očaka! Ker sem bila prvič na Triglavu, so mi jih pošteno naložili čez zadnjo plat in to kar z plezalno vrvjo.
Sestopili smo na Kredarico, mimo doma Valentina Staniča, pot nas je peljala za Cmirom, v Turkov rovt, ki se nahaja v dolini Vrat. In dolina.
V dolino Vrat nas je prišla iskat mami, bili smo tako utrujeni, da smo ji rekli, naj nas kar povozi, če jo bomo preveč na sredi ceste čakali. Kakšna sreča, da ob cesti teče reka Bistrica. Gojzarji so kar padli iz nog, noge so se šle brez moje volje namočit v ledeno vodo.
To je bila tura in pol! Dva dni hoje, prvi dan osem ur, drugi dan deset ur. Ampak Triglav, ta je pa osvojen! Zadovoljni, veseli, utrujeni, polni zadovoljstva smo se odpeljali domov, z mislijo, še kdaj!
Več slik v galeriji.