Bilo je nekega lepega sončnega četrtkovega popoldneva (natančneje 4. 7. 2013), ko se je kar naenkrat vlil dež. Ta dan sva bila dogovorjena z voditeljem Primožem (Sokolom na kvadrat), da bom opravljal prvi del veščine kolesarja gorsko-kolesarski izlet na Možjanco. Drugi del veščine bo odprava na tabor v Šmartno pri Dreti s kolesom. Na začetku sva načrtovala, da na pot kreneva ob petih, a nama je dež preprečil načrte. Zato sva se zmenila pol ure kasneje. Najprej sva šla skozi Kranj in v približno dvajsetih minutah sva prekolesarila do prve gozdne poti. Na začetku se je vsak od naju nekajkrat ‘stresel’, saj nisva pričakovala tako mokre podlage, ker je deževalo le kratek čas. Naučil sem se, da mokre korenine in kamni še kako drsijo. Tla so bila glinasta in zemlja se je lepila na najine gume, a sva vztrajala. Po težjem delu vzpona sva prikolesarila na planino Možjanca, kjer sva imela krajšo pavzo in Primož mi je zaupal nekaj "kolesarskih skrivnosti". Vzpon sva nadaljevala po gozdni poti; ta drugi del je bil veliko prijetnejši. Občutek samote v naravi in vetra, ki ti brzi mimo glave, je res neverjeten.
Prehiter za objektiv
Na vrhu sva se pogovorila o tehniki spusta in varnosti. Spust je bil seveda najboljši, kot nekakšna nagrada za ves 'švic', ki nama je tekel izpod čela pri vzponu. S kolesa sva stopila le, ko je bilo res nujno. Na poti sva srečala tudi dve gospodični in ena izmed njiju je zasmehljivo rekla: "Glej kako se bosta tule stresla". Odvrnila sva ji, da mora vsak v življenju kdaj pasti in se pobrati. Očitno ti da gorsko kolesarstvo tudi nekaj življenjskih lekcij. Čeprav je bil ta del spusta res nekoliko težji in strmejši, sta nama dali dodatne motivacije, da sva zvozila brez padca. Spodnji del je bil tehnično manj zahteven (brez korenin in večjih skal), tako da sva lahko malo spustila ročke zavor in blato je še bolj špricalo naokrog. Ko sva prišla spodaj do cilja, se skoraj nisva prepoznala, kajti skoraj vsaka ped najinih oblačil, rok ali nog pa tudi obraza, je bila prekrita z blatom.
Blato jedu
Na poti nazaj sva se zmenila, da še kdaj ponoviva izlet, mogoče ob bolj suhem vremenu :). Ko sem prišel domov, sem očistil sebe in kolo, kajti to je bilo nujno potrebno. Ostalo mi je le še toliko energije, da sem se zvrnil v posteljo in nemudoma zaspal.
Luka Pogačnik