Na vodov potep smo se četrtega tedna v mesecu maju v petek odpravili jaz, Jaka in Tilen. Najprej smo imeli namen oditi s kolesom, vendar je načrt odpadel, saj je bil dan dokaj deževen. Zatorej so nas tja odpeljali starši.
Ker je bil prejšnji dan pri nas potres, telefoni niso delovali, zato smo imeli prav mično srečo, da smo se sploh dobili. Starši, ki so me domov neuspešno klicali, bi namreč lahko svoje otroke lepo pustili doma, misleč: »Če mulec ne misli organizirati tako kot se spodobi, pa pač ne bodo prišli.« Toda naši dragi starši niso bili tako perfekcionistični in so otroke pripeljali.
Ker nismo natanko vedeli, kje je skavtska soba škofjeloških skavtov, nam je pot do nje pokazal Vid iz voda Bobrov; mimo tega me je prosil, naj pozdravim Amadeja – zato sem sklepal, da je zelo zagret skavt. Ko smo našli pot do skavtske sobe, se je tam najprej prikazala Štefka – ena izmed voditeljic – in nam dobrohotno ter gostoljubno izročila ključ za skavtski dom. Za tiste, ki še ne veste, kakšen je njegov videz; je manjša štirikotna zgradba z dvojimi rumenimi vrati, belo fasado, z drvmi pod podestom na vrhu stopnic. Toda najlepša izmed vsega naštetega je streha, zakaj na njeni sredini je iz opek oblikovan vzorec skavtskega znaka.
Ko smo odložili težke nahrbtnike, ki so nam oteževali ramena, smo odšli iskat nekaj za pod zob. Kakopak so se večje trgovine že zapirale, kar smo čestokrat spoznali, mimo tega pa sem pozabil denarnico. Zatorej smo – po komajda raziskanem mestu, v katerem smo pretaknili vsak kot, da bi našli hrano – si hrano lepo kupili v pekarni. Zatem smo odšli nazaj. Tedaj je bila ura že mimo osme.
Zatem je prišel Vid, da bi se pomerili v nadvse priljudni igri Jungle Speedu. Mimo tega nas je seznanil s poenostavljenimi pravili, ki pa so bila nadvse zanimiva. Omenil bi predvsem eno: kolikanj poražencem na koncu ostane kart, tolikanj sklec morajo narediti. O tem pa kdaj drugič …
Nato smo odšli spat. O nadvse pričakovanem spancu, polnem pomirljivih zvokov okoli sebe, bi lahko povedal mnogo več …
Zbudili smo se okoli osme ure. Najprej smo odšli v Spar in nakupili, kar je bilo potrebno. Nato smo zajtrkovali, vendar se mi žvečenje nečesa pač ne zdi tolikanj zanimivo, da bi vam na pladnju postregel z vsemi podrobnostmi. Po zajtrku smo nekaj časa igrali košarko, zatem smo šli vohljati za kmetijami, ki bi potrebovali našo pomoč; vsaka ponudba je bila zavrnjena. Zato smo se odpeljali nazaj proti domu.
Tam smo napravili improvizirani škripec – iz vrvi, pasu, karabinov in palic. Vrvje smo napeli kar med dvema velikima drevesoma. Splezal sem gor, zavezal, kar se je dalo zavezati (namreč vrv). Nato smo uporabili znanje, ki smo ga pridobili le zaradi skavtskega izpita – sloviti alpski metulj in z njim močno napeli vrv.
Spustil sem se prvi – če se že kdo ubije, naj se jaz, saj me nihče ne bi mogel tožiti zaradi neodgovornosti. Vendar je vse potekalo gladko. Zatem sta bila na vrsti Tilen in Jaka; sama sta imela včasih težave pri plezanju, vendar je vsakemu z malček pomoči uspelo. Spuščali smo se dolgo časa, vedno bolj divje …
In tako se je kmalu približal čas kosila. Skuhali smo juho, hrenovke spekli na ognju … ker pa smo bili še lačni, smo si privoščili tudi jetrno pašteto, namazano na polbelem kruhu.
Po kosilu je k nami prišel nek domačin – nizek otrok, po oceni sodeč obiskuje četrti razred, ravnega obraza, rjavih las … in tako smo pričeli igrati košarko; potiho sem presodil, da bo nekoč izjemen košarkar.
Zatem, ko je on odšel, se je približevala ura odhoda. Hiteli smo pospravljat, odvezovat z vrvjo improvizirani škripec … za konec smo še malo pospravili okoli skavtskega doma – saj veste kaj piše v skavtskem priročniku: skavt pusti kraj lepši, kakršnega je bil našel.
Predali smo ključ in se ob štirih popoldne odpravili proti domu; tokrat s kolesi.