Gorska sova je obljubil, da nas bo (bratovščino) novembra peljal po »mulatieri« na Vršič in naprej na Sleme. Kakšen izziv. Potem je prišlo vabilo: dobimo se v soboto 22. novembra 2014 ob 9ih pri Tonkini koči pod Vršičem. Povabil sem tudi ženo. V petek je prišlo obvestilo, da bo tura krajša, ker je na poti na Sleme nevarnost plazov.
V soboto zjutraj ob 8ih sva se odpeljala proti Vršiču. Združevanje prevozov tokrat ni uspelo, ker smo imeli različne popoldanske obveznosti. V Kranju je bila še megla, ki se je pri Naklem že razkadila. V Kranjski gori sta zgornji dve tretjini smučišč že pobeljeni. Cesta na Vršič je bila kopna, ob devetih sva bila pri Tonkini koči. Prijavljeni (pet iz kranjske, 2 iz domžalske, eden iz brezoviške in en skavt iz IV) udeleženci, razen enega, so že pili čaj. Počakali smo še zadnjega. Ta je imel tudi psa z imenom Harry. Zakaj je pes pomemben boste izvedeli v nadaljevanju. Pri koči je bilo ene 30 cm snega. Pot po mulatieri so nam shodili nizozemski »krpljarji«.
V vrsti smo hodili po gazi proti vrhu in veelo klepetali o družbenem dogajanju in stanju v bratovščinah. Srečali smo nekaj ljudi, nekaj nas jih je prehitelo. Harry se je prijateljsko pozdravljal s psi, ki smo jih tudi srečevali. Eden od psov ni sprejel Harryevega pozdrava in sta se zato malo zravsala. Ker ta pes ni uspel ugrizniti Harrya je mimogrede v nogo uščipnil še mene. Hlače so zdržale samo na nogi sem imel sledi dveh zob – na vsaki strani meč enega.
Kmalu smo prispeli do Poštarske koče in se obrnili desno proti vrhu Vršiča. Pot od koče do vrha je bila malo bolj strma kot »mulatiera«. Kljub temu smo vsi srečno prispeli do vrha. Razgled je bil izjemen Mojstrovka na severu, Špik na jugovzhodu, Prisojnik na jugu in Trenta na zahodu. Malo smo fotografirali, pojedli eno čokolado. Obiskale so nas tudi kavke. Mimo Poštarske koče smo se vrnili do peterokotne stražnice iz prve svetovne vojne.
Pri stražnici smo imeli šolanje o plazovih in uporabi plazovnega trojčka (sonda, lopata in elektronska žolno/iskalnik). Vsak je lahko preizkusil delovanje žolne.
Nazaj do Tonkine koče smo se vrnili mimo Tičarjevega doma, po cesti mimo Erjavčeve koče, mimo pokopališča ruskih vojakov in nekaj serpentinah vršiške ceste. Mizo za kosilo smo dobili v »sirarni«. Privoščili smo si bograč ali joto, kakor je kdo želel. Po kosilu še kratka analiza ture. Vsi smo bili navdušeni.
