Po praznovanju dneva spomina s celim stegom, smo se klanovci odpravili proti Alpskim deželam in sicer v Breznico oz. vsaj tako nam je bilo rečeno ... Na sredini poti so se namreč naši avtomobili iznenada ustavili ob cesti in že takoj smo vedeli, da nekaj ni v redu. Manca in Jera sta nas sredi prijetnega spanca iz avta brutalno izvlekli v mrzlo februarsko noč. Razdelili smo se v dve skupini, zavezali so nam oči in ponovno smo se odpeljali. Čez nekaj prevoženih kilometrov, ko je ura odbila 11:30, smo se ustavili. Vrgli so nas iz avtomobila, nam v roke potisnili zemljevid in naslednje česar smo se zavedli je bil obris avta v temni noči. Ostali smo sami. S svojim pomanjkljivim znanjem orientacije, pozno uro in manjšo utrujenostjo nam ni prav dobro kazalo. Kljub temu smo se čez približno 45 minut spet videli na cilju, kamor nam je vsem po čudnem naključju uspelo prispeti. Jera nam je ob dveh zjutraj še prijazno spekla večerjo, potem pa smo se zabubili v spalne vreče in zaspali.
Kljub dokaj poznemu vstajanju (9:00) se nam je vseeno zdelo da smo spali premalo. Ker naj bi bil popoldne dež, smo bili primorani dopoldne preživeti zunaj. Našli smo si prijetno jasico na hribu nad vasjo in se tam ustalili. Ker smo že prej ugotovili da o skavtskih veščinah ne vemo prav dosti, nam je najprej Klemen razložil osnove orientacije, potem pa je še Zalka predstavila vezave in uporabo le-teh. Ker smo postali že malce lačni smo v upanju, da bomo kosilo kmalu tudi jedli, začeli s pripravljanjem kuhalnikov iz pločevink. Po večurnem in izredno napornem delu smo ugotovili, da nam kuhanje na prostem pač ni usojeno in se prestavili v notranje prostore. Tam smo si končno uspeli skuhati kosilo in ga z užitkom pojedli. Kot se spodobi smo si potem privoščili kratek odmor, ki se je prevesil v debato o terorizmu. Ker smo pri izredno zanesljivih virih (Manca) izvedeli, da bo zvečer dež, smo bili primorani popoldne zopet preživeti zunaj. Preizkusili smo na novo pridobljeno skavtsko znanje in po parih postavili orientacijske točke, ki smo jih kasneje (bolj ali manj uspešno) tudi poiskali. Tisti večer so skavti iz Breznice praznovali Dan spomina in tudi nas prijazno povabili na pogovor ob okrogli mizi. Po koncu smo se še najedli njihovega peciva, potem pa z mislijo, da nas sedaj čaka večerja, odšli v »našo« sobo. Vendar smo se motili. Manca je imela namreč brezo(!). Z njo je imela namen zakuriti ogenj. Ker ji to za kosilo ni uspelo, je hotela izkoristiti ne-deževen večer (za naslednji dan so zanesljivi viri napovedovali dež), da bi breza končno koristila svojemu namenu. In tako smo šli. Na jaso, kjer je bila osnova za ogenj na srečo že narejena. Na vrhu je sicer začenjalo deževati, ampak nas to ni (preveč) motilo. Na ognju smo pekli hrenovke in twist (večji del je sicer pristal na Tadejinih čevljih ampak tudi to je čar skavtske večerje). Malce premočeni in skoraj siti smo se vrnili v skavtsko sobo (ki baje še nikoli ni bila tako topla kot v dneh našega bivanja) in kmalu vsi zaspali.
Na gospodov dan smo vstali še bolj zgodaj, še bolj zaspani. Po zajtrku smo oblečeni v kroje odšli v sosednjo stavbo imenovano cerkev, kjer smo prisostvovali skavtski sv. maši. Po vrnitvi v naše bivališče smo napisali listino klana in imeli kratko refleksijo vikenda. Bližala se je ura našega odhoda in kot se spodobi smo pospravili kar smo nastlali, malo še pomalicali, potem pa se vsi stlačili v Žerovnikov kombi. Vsak je dobil še jogurt za na pot in tako smo šli. Novim dogodivščinam naproti.
Več slik v galeriji.