V petek, 2. 3., smo se SvetovNo PPrešerni skupaj z Budnimi kobivcami zbrali na parkirišču pred Supernovo in se (kljub borni udeležbi) navdušeni in z rutko okoli vratu vkrcali na avtobus, ki naj bi nas popeljal do našega prvega cilja. No, vsaj upali smo tako.
Po nekaj urah vožnje, ko so naše koordinate kazale na to, da se nahajamo že globoko v idrijskih “rovtah”, nas je voznik avtobusa namreč obvestil, da bomo morali pot naprej nadaljevati kar peš. Ah, nič za to. Saj smo vendarle skavti! Tako smo si oprtali svoje (pre)natovorjene nahrbtnike in se zagnali v hrib. A pot ni bila dolga, saj smo kmalu dobili okrepitve na štirih kolesih, ki so nas popeljale do cilja. Na tem mestu je treba posebno zahvalo izreči predvsem Poloninemu stricu, ki nas je požrtvovalno prišel iskat in to kar z gasilskim kombijem!
Prvi večer smo preživeli na Vrsniku pri Poloninih sorodnikih in menim, da bi se naš letni cilj lahko imenoval kar: Spoznajmo vse Polonine strice in tete po Sloveniji… 2/x completed Postregli so nam s toplim čajem, ki nas je prijetno ogrel od glave do nog, si skuhali večerjo in se nato kar hitro odpravili spat, saj smo potrebovali energijo za sobotni dan.
Zbudili smo se v mrzlo sneženo jutro in po zajtrku nam je Polona predstavila dnevni načrt. Pred nami je bila neke vrste orientacija, ki nas je pripeljala do našega drugega cilja - Žiri. Po poti smo spoznavali čudovite kotičke Slovenije, za katere najbrž v življenju sploh ne bi slišali, če nas ne bi bilo pri skavtih. Pot nas je vodila čez Govejk, Ledinske krnice, Breznico pri Žireh, čas pa nam je hitro minil, saj smo na vsaki postaji dobili zanimivo nalogo in iztočnico za pogovor. V Žireh nas je v toplem župnišču sprejela kar Polona, vmes pa nam je že pripravila slastno kosilce in čaj, ki sta nam povrnila vse kalorije izgubljene na tej 10-kilometrski orientaciji. Sledil je (obvezen) popoldanski počitek, ki je trajal vse dokler ni (vsa polna energije) prišla Marija in nas spravila ven iz toplih spalk.
Toplo smo se oblekli in odšli na ogled znamenitosti Žirov, ki sva ga sestavili skupaj z Evo. Vse skupaj se je izkazalo za veliko bolj zanimivo kot smo pričakovali. Poleg klasičnih spomenikov in cerkve smo namreč odkrili tudi privatno smučišče v Ledinici in košarkarsko tekmo med KK Žiri in KK Dravograd. Seveda nas je zamikalo, da si tekmo ogledamo in naše navijanje za Dravograd je obrodilo sadove; domačine so premagali z gromozansko prednostjo 81: 54. Vmes smo se poskusili osredotočiti tudi na košarkarska pravila, a smo na koncu ugotovili, da tako kot niso vsi za skavtstvo, tudi mi nismo najbolj za košarko.
Večer smo nadaljevali z načrtovanjem našega projekta, o katerem pa več izveste kmalu! Okrog polnoči smo ugotovili, da so naši možgani že preveč izmučeni za nadaljnje miselne procese, zato smo si privoščili 8-urni spanec, se zjutraj udeležili svete maše v polno zasedeni kapeli, nato pa nadaljevali vse dokler nas starši niso odpeljali nazaj domov.
Kljub pomankljivi udeležbi smo preživeli en res “fajn” in zelo poduktiven zimski vikend in komaj čakamo, da vam lahko razkrijemo več o našem ekstravagantnem, nepozabnem in neponovljivem dogodku, ki se s svetlobno hitrostjo približuje našemu stegu.
Bi- Pi, Iznajdljiva kresnica